Tako, trije meseci v Majiwi so za nami. Vsi, ki so se kdaj udeležili odprave, so nam povedali, da bodo minili, kot bi mignil, da bo nepozabno doživetje in da niti za trenutek ne bomo obžalovali svoje odločitve. A bi vseeno nekaj dni pred odhodom verjetno brez odlašanja sprejeli, če bi nam kdorkoli ponudil, da lahko ostanemo doma. Naše znanje o tropskih boleznih je bilo precej osnovno, tudi z zdravljenjem bolezni, ki jih srečujemo pri nas, nismo imeli preveč bogatih izkušenj, obloge za rane smo poznali predvsem iz katalogov, doma pa se je ravno začenjalo poletje, ki smo ga bili vajeni zapolniti s kakšnim potovanjem, počitnicami na morju in občasnimi obiski gora.
Seveda takšne ponudbe nismo dobili in po dolgi poti smo že v temi prispeli v Majiwo. Takrat smo prvič zares dojeli, da bo hiška, ki smo jo doslej poznali samo s slik prejšnjih odprav, v naslednjih tednih postala naš dom. Ko so nam predhodniki razlagali o delu na kliniki in o življenju na kenijskem podeželju, o cenah in vrstah prevoznih sredstev ter o logiki delovanja tekoče vode, smo jih samo poslušali z velikimi ušesi in si težko predstavljali, da bomo karkoli od tega kdaj razumeli. Pa vendar smo v dneh in tednih, ki so sledili, počasi začenjali spoznavati afriško kulturo in način razmišljanja. Kar seveda ne pomeni, da nas določene stvari niso vsakič znova presenetile. Na primer to, da za zdravljenje ne najdejo denarja, lahko pa priredijo pogreb, ki traja od četrtka do nedelje. Da imajo moški več žena, da za otroke večinoma skrbijo babice, saj matere še vedno hodijo v šolo in živijo v internatih. Da razdalje med kraji ne merijo v kilometrih, ampak v šilingih, ki jih morajo plačati za piki piki. Da brez težav naenkrat pogoltnejo celo pest tablet s požirkom vode in da jim skoraj vedno uspe oddati vzorec blata za laboratorijske preiskave. Ali pa da ima pacientka bolečine v križu, ker je pred leti padla v stranišče, in da ljudje z vrednostmi hemoglobina pod 50 g/L precej neprizadeti hodijo po svetu. Sčasoma smo se v Majiwi res začeli počutiti kot doma, delo v ambulanti nam je šlo z vsakim tednom bolje, neštete vzklike “muzungu” na sprehodu smo vse pogosteje preslišali ali pa otroke vprašali “how are you”, preden je to uspelo njim. Popoldneve so nam krajšali prijateljčki iz sosednjih hiš, ki so nas takoj ob prihodu s klinike pričakali s klasičnim vprašanjem “dis kalars, dis bol ali dis karata”, s čimer so prosili za pobarvanke, žogo ali karte, vikende pa smo poskusili izkoristiti za izlete v bolj ali manj oddaljene kraje. Čeprav so bile naše možnosti zdravljenja omejene, včasih nam ni preostalo drugega, kot da smo pacientom dali protibolečinske tablete in jih napotili v bolnišnico ter upali, da bodo upoštevali naša navodila, smo Majiwo zapustili z občutkom, da smo naredili nekaj dobrega. V ambulantah smo obravnavali skoraj 5000 pacientov in redno skrbeli za okoli 60 kroničnih ran. Veliko smo se naučili o afriški kulturi, dobili ogromno praktičnih izkušenj in stkali mnogo prijateljstev. Ko sedaj kot turisti odkrivamo kenijsko obalo, ne moremo verjeti, da smo še pred enim tednom vsak v svoji ambulanti zdravili naše zadnje paciente. Verjetno pa se bomo v resnici zavedali, kakšna izkušnja je za nami, šele ko se bomo čez dober teden vrnili domov.
0 Comments
Na kliniki že vrsto let deluje program, namenjen oskrbi ran – kroničnih in akutnih. Zaradi narave dela (neprijetne vonjave, veliko tekočin, čiščenja itd.) in prostorske stiske (klinika ima štiri ambulante) je delovni prostor lociran pred kliniko pod majhnim nadstreškom. Prostor pred kliniko daje pacientom, ki so v program vključeni, možnost, da se izognejo čakanju v čakalnici, ampak pridejo direktno v “ambulanto” za kronične rane. Za večino pacientov, ki prihajajo večkrat na teden, je krajše čakanje zelo pomembno. Pri delu, ki se začne vsako jutro ob osmi uri in konča okrog pol tretje ure popoldan, pomaga prevajalec in asistent Ken. Dnevno se v programu zvrsti povprečno od 25-30 pacientov. V program so vključeni pacienti s kroničnimi ranami po nepravilno oskrbljenih poškodbah, kroničnimi ranami zaradi prepoznega iskanja zdravniške pomoči, nekaj bolnikov z elefantiazo in tudi pacienti po akutnih poškodbah, ki smo jih kirurško oskrbeli v naši kliniki. Večina pacientov že sama lepo skrbi za svoje rane in pri njih je naše delo dokaj enostavno in hitro obrodi sadove. Rane se lepo celijo, okužb je malo, redno prihajajo na kontrole in preveze – če je le mogoče, trikrat na teden. Nekateri pa so tudi takšni, ki ne upoštevajo vseh naših navodil. Nekateri ne morejo priti na kontrole zaradi težav s prevozom in denarjem, drugi se poleg naše oskrbe poslužujejo še raznih načinov tradicionalne zeliščne medicine ali pa si sami kupujejo dodatna zdravila in mazila, ki jih uporabljajo na ne povsem pravilen način, tretji preprosto prenehajo prihajati, ko pričnejo delovati protibolečinska zdravila, z mislijo, da so se težave dokončno izboljšale, so pa tudi takšni, ki ne želijo bolnišnične obravnave, čeprav jim mi ne moremo dokončno pomagati. Dostikrat se zgodi, da ob prvem pregledu pacienti povedo, da so za našo kliniko slišali preko znancev ali celo v bolnišnici. Ob takšnih trenutkih smo ponosni na dobro ime naše klinike, ki so ga negovale in utrjevale že mnoge odprave pred nami, in na delo in trud, ki ga v kliniko vlagamo mi. Tipična zgodba, ki jo pove velik del novih pacientov, je, da se je rana začela brez predhodne poškodbe s srbečico, ki se je razvila v bolečino in na koncu po dveh tednih čakanja v veliko (pogosto) septično okuženo rano. Veliko je primerov celulitisa in impetiga. Ob začetku novega šolskega leta je ponovno poraslo število športnih poškodb in odrgnin, relativno pogoste so tudi nesreče in padci z motorjem (tu imenovanim piki-piki), ki je tu glavno transportno sredstvo. Poleg zapisa prilagamo še nekaj fotografij primerov, ki smo jih obravnavali.
Vsem želimo lepe dni! Pravijo, da se v Afriki čas ustavi, zato nikakor ne moremo razumeti, kako sta lahko dva meseca, odkar smo prišli v Kenijo, minila tako hitro. Ampak to ni najpomembnejša stvar, ki jo tukaj težko razumemo. Kljub dvema mesecema prilagajanja na drugačno kulturo in vrednote nas še vedno skoraj vsak dan kaj zelo preseneti. Logika zahodnega sveta tu včasih preprosto ne deluje. Naj poskusim razložiti, kako se to kaže pri našem delu.
V preteklih dveh mesecih smo na kliniki pregledali že nekaj tisoč bolnikov in oskrbeli na stotine ran. Največji delež predstavljajo bolniki z nezapleteno obliko malarije ter bolniki s povišanim krvnim tlakom in sladkorno boleznijo, veliko je tudi bolnikov z respiratornimi okužbami ter okužbami sečil in prebavil, ki jih razmeroma enostavno diagnosticiramo in zdravimo. Pogosto tudi odstranimo kakšno (živo) žuželko iz ušesa ali kakšnega črva iz intimnih predelov, Marko vsak dan zunaj pred kliniko pridno odstranjuje floro in favno iz kroničnih ran, ob sredah preverimo napredek otrok v programu za podhranjene, Marvin pa vsak dan izruva tudi kakšen zob, slabovidnim pa določi dioptrijo in izbere očala. To delo že nekaj tednov poteka zelo utečeno. Naletimo tudi na kakšne bolj zapletene primere, ki malo upočasnijo hitrost dela, ker poleg anamneze in pregleda zahtevajo tudi nekaj listanja po knjigah, posvet s preostalimi člani ekipe in večkrati na koncu tudi napotitev v bolnišnico, saj so naše možnosti diagnostike in zdravljenja precej omejene. Odločitve, ki jih sprejemamo v zvezi s potekom zdravljenja, na žalost usmerja tudi denar oz. njegovo pomanjkanje. Večina bolnikov, ki obišče našo kliniko, nima zdravstvenega zavarovanja, ki bi krilo potrebne preiskave in zdravljenje v bolnišnici, kot samoplačniki pa si lahko privoščijo le enostavne preiskave, kot sta na primer rentgen in ultrazvok. Včasih nam je težko, ker za katerega od bolnikov ne moremo ničesar storiti, čeprav točno vemo, kaj bi potreboval in tudi dobil, če bi se rodil na drugem koncu sveta. Problem pa velikokrat ni samo v denarju, temveč tudi v drugačni miselnosti ljudi, ki jih zdravimo. Včasih nas kar malo razjezijo bolniki, ki kljub razlagi ne razumejo, da je zdravljenje nekaterih okužb potrebno tudi po tem, ko bolečina že popusti, sicer se bolezen ponovi, mikrobi pa postanejo na nepravilno uporabljeno zdravilo odporni. Po nekaj dneh nehajo jemati zdravila in hoditi na kontrolne preglede, potem pa se prikažejo spet čez en mesec, ko se nepopolno pozdravljena okužba spet razširi in je stanje spet kritično, izbira zdravil, ki jih lahko uporabimo, pa vedno ožja. Včasih se bolniki zatečejo po pomoč tudi k lokalnim vračem in uporabljajo zeliščne pripravke, ki lahko stanje močno poslabšajo ali zabrišejo, predvsem pri kožnih boleznih nam njihova uporaba pogosto oteži postavitev pravilne diagnoze. Naletimo tudi na primere, ki nas opomnijo, kako pomembno je bolnikom razložiti, kako se posamezno zdravilo uporablja, čeprav se nam mogoče zdi samoumevno. Starejše gospe ob pomanjkanju razlage rade pogoltnejo vaginalete, imeli pa smo tudi bolnico, ki si je zdrobljene tablete paracetamola vtirala v kožo nad bolečim mestom. Našo kliniko obiščejo tudi bolniki, ki nujno potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, vendar ga iz včasih nam neznanih razlogov zavračajo. Še posebej težko je, če gre za otroke, za katere starši ne dovolijo, da bi jih zdravili v bolnišnici, čeprav jim jasno povemo, da je njihovo življenje resno ogroženo. Jezni in nemočni smo, ko septičnega novorojenčka mati namesto v bolnišnico odpelje umret domov, mati dečka s srpastocelično anemijo in zapleteno obliko malarije pa ne dovoli transfuzije in deček naslednji dan umre. Vsak dan naletimo tudi na primere, ob katerih se sprašujemo, ali jim bomo kljub omejeni diagnostiki in opremi ter včasih tudi pomanjkanju kliničnih izkušenj z določenega področja kos sami na naši kliniki, saj v prvi vrsti bolnikom ne želimo škodovati. Včasih v upanju na boljšo obravnavo koga pošljemo v bolnišnico, kjer je na voljo veliko več preiskav in opreme, vendar smo bili že večkrat razočarani, saj so tisti, ki smo jih napotili tja, pogosto dobili povsem neprimerno oskrbo - v nasprotju z vsemi smernicami in vsakršno logiko, ki temelji na patofiziologiji posameznih bolezni. Zato se kdaj pogumno lotimo tudi česa, česar se mogoče doma ne bi, saj smo ugotovili, da imamo kljub pomanjkanju izkušenj vsaj teoretično znanje o tem, kakšno ukrepanje določeno stanje zahteva, v bolnišnici pa na žalost temu večkrat ni tako. Ob koncu dneva nam večkrat ostanejo v mislih samo primeri, kjer smo imeli zvezane roke, tisti, zaradi katerih je včasih kljub utrujenosti težko zaspati in zaradi katerih se včasih sprašujemo, v čem je sploh smisel našega dela tukaj. Ob tem pa pogosto pozabimo na vse uspešne zgodbe - na vse po mnogih letih končno zaceljene kronične rane, na vse podhranjene otroke, ki po več kot letu truda končno dobijo dovolj moči za smeh in igranje, na vse bolnike, ki imajo po zaslugi odprav v Majiwi lepo urejen krvni tlak in sladkor, in na tiste, ki so s svojimi težavami prej več let obiskovali različne bolnišnice in zapravljali denar za drage preiskave in zdravila, nihče pa ni imel dovolj poglobljenega znanja, da bi pomislil na pravi vzrok njihovih težav. Včasih smo nemočni in razočarani, včasih česa ne razumemo. Ampak smisel je in marsikaj se da. Tudi brez kompletne krvne slike in 12-kanalnega EKG-ja. Pozdrav, ki nas spremlja že 30 m proč od našega začasnega bivališča, ko na poti srečujemo otroke, šolarje in tudi odrasle. In bolj kot se oddaljujemo od poznane okolice, vse večkrat smo nehote v središču pozornosti. Težko se je zliti z okolico, ker nas lastna koža preprosto razkrije, četudi bi se radi le mirno sprehodili po vasi in pretegnili noge po delu v kliniki. Čeprav smo včasih utrujeni, se trudimo, da se na vsak še tako daljni pozdrav odzovemo z mahanjem, odgovorom, kakšno petko, nasmehom ali bežno šalo z otroki, saj nas nič ne stane. Čeprav prihajamo iz družbe, kjer te večinoma pogledajo čudno, če neznance na cesti veselo pozdravljaš, na ta način lahko izkazuješ svojo prijaznost in naklonjenost do premagovanja meja drugačnosti pa tudi hvaležnost, da nas sprejemajo kot prijatelje.
V kliniki čutimo veliko manj poudarjanja rasne različnosti. Med drugim najverjetneje, ker so pacienti navajeni, da bodo tu srečali zdravnike druge polti, saj bo kmalu že dve desetletji obstoja klinike, in s tem nimajo problemov. Ravno nasprotno, radi pridejo po drugo mnenje, tudi z diagnostiko in izvedenimi testi različnih specialistov, pa čeprav nam možnosti klinike omogočajo zdravljenje v okviru delovanja splošnega zdravnika. Tako smo včasih le koordinatorji, ampak pacientom, ki so večinoma prepuščeni sami sebi in hodijo od preiskave do preiskave brez celostne obravnave, ravno to manjka. (Kakšna sreča je imeti svojega družinskega zdravnika in tako dobro organiziran sistem družinske medicine, kot je pri nas doma. Škoda bi ga bilo, zares zelo škoda … ) Mesto Kisumu, ki je 70 km oddaljeno od nas, je tretje največje mesto Kenije, kjer je gostota ljudi veliko večja. Tam so sicer bolj navajeni na "muzungute" (belce), ampak kljub temu smo še vedno večino časa zelo opaženi in ogovorjeni, saj bi nam vsi radi kaj prodali ali nam nudili svoje prevozne storitve. Nekega dne, ko smo čakali v domačem avtobusku, tj. matatuju, da se napolni in lahko oddidemo; tu namreč ni urnika odhoda ali prihoda, nas je mimoidoči presenetil z vprašanjem "ali imamo rdečo ali belo kri". Zna biti, da se je samo šalil, ampak saj veste, kaj pravijo, v vsakem hecu je nekaj resnice. Na drugi strani pa srečujemo ljudi, ki jih je sram, da bi nam pogledali v oči. Ljudi, ki plašno stisnejo roko, gledajoč v tla. V nas se postavlja vprašanje, zakaj smo v njihovih očeh tako drugačni, čeprav tega občutka ne želimo vzbujati pri nikomur. Je to mogoče plod zgodovine zatiranja? Je to mogoče družbena prvinskost in manjrazvitost? Je to mogoče kultura, ki temelji na "boljših priložnostih, ki se ponudijo"? Med vikendi se poleg kakega urgentnega primera sem in tja odpravimo tudi na kakšen malo daljši izlet. Pred kratkim smo se odpravili tudi v kraje, ki ležijo 2000 m nad morjem, brez da bi to zares čutili, z izjemo hladnejše klime, bolj svežega zraka in tekoče vode. Počutili smo se prav domače. Kericho s svojo okolico je kraj neskončnih zelenih polj, in to ne travnikov, ampak nasadov nizkih grmičev čaja. Zelena barva naj bi pomirjala in res smo dvodnevni izlet dobro izkoristili za sprehode po neskončnih plantažah in bližnji naravi. Ob vsem tem pa smo težko spregledali dejstvo, kako se je spremenil naravni habitat večinoma gozdnatih planot za nasade čaja, ki so jih začeli saditi kolonialisti slabih sto let nazaj. Seveda so pri tem dodobra izkoriščali svojo samopripisano "nadrejenost" in mnoge avtohtone prebivalce izselili, druge pa naselili v strnjena naselja med plantažami, kjer so morali delati na strogo omejenih območjih. Koliko trpljenja je ta rodovitna zemlja preživela. In še danes velike nacionalke, večinoma tujega lastništva, obdelujejo ta polja in namesto da bi prinašala zaslužek domačinom, gre dobiček na druge konce sveta. Žalostno, predvsem ker je tako skoraj nemogoče dobiti kakšno majhno, domačo kmetijo čaja, kjer bi imeli priložnost od blizu spoznati, kako nastaja ta priljubljena pijača, ki se zanimivo enako izgovarja v tukajšnjem jeziku Luo kot tudi v naši materinščini. Čaj je čaj, tako to je ;). In čeprav smo postali že povsem domači v lulanju "na štrbunk", tedenskem čiščenju blata iz hiške in jedeh iz leče in soje s "čapatiji" (tortiljam podobni slastni kruhki), nas vsak dan znova preseneti raznolikost mišljenja in tukajšnje kulture. Včasih se počutimo, kot da se je tu ustavil čas. Ljudje namreč živijo za sedanji trenutek in niso navajeni načrtovati vnaprej. Mogoče so na ta način tudi prej zadovoljni s trenutnim stanjem, saj se ne sprašujejo, kaj bo jutri, kaj bi lahko naredili boljše oz. kako bi si lahko pomagali, da bi bilo boljše. Včasih smo zaradi takega ravnanja tudi razočarani nad pacienti. Predvsem nad tistimi, ki bi potrebovali daljše spremljanje in redno dnevno ali tedensko obravnavo pri nas, pa naj bodo to bolniki s kroničnimi razjedami, doječe matere z abscesi na prsih ali pacienti s hudimi okužbami, kot je npr. osteomielitis. Ampak preprosto ne pridejo na pregled, ker se jim zdi, da jih ne boli več, ker se jim zdi, da je bilo dovolj zdravljenja, ker ne bi več zapravljali denarja za prevoz ali preprosto, ker jih neha skrbeti. Se pač sprijaznijo z dano situacijo in živijo iz dneva v dan. (No, pa saj, priznajmo si, tudi doma se večkrat dogaja podobno). Tako smo si podobni, pa tako različni. A mislimo, da se lahko iz tega oboji nekaj naučimo, nekaj, kar bo koristilo vsem. Nismo tu, da premikamo gore, ampak smo tu z namenom, da poskusimo narediti mali korak naprej v življenju drugih in v svojem življenju. In to korak na boljše, pa čeprav drugačno ;). "Rama, rama" in "rama kabesa" so besede, ki jih vsakodnevno slišimo v naših ambulantah. Jezikovna različnost, ki je med tukajšnjim jezikom luo in našo ljubo slovenščino kar precejšnja, je včasih velika prepreka pri delu, a na srečo nam pri tem pomagajo prevajalke, ki svoje delo opravljajo že dolgo in so tako tudi z vsemi žavbami namazane. Sem in tja si pri komunikaciji s pacienti lahko pomagamo tudi z angleščino, prevajalke nam namreč rade pobegnejo na "oddih", če pa angleški jezik ni dobra izbira, nam še vedno ostaneta pantomima in logično sklepanje. Tako smo se do sedaj že dobro podučili, da je "rama" tukajšnji najljubši sklep, če bi to dojemali v slovenščini, v resnici pa beseda predstavlja bolečino oz. "rama kabesa" hudo bolečino. Bolečina po celem telesu in v različnih sklepih je eden izmed pogostejših simptomov poleg vročine in mrzlice, ki največkrat spremljata malarijo. Slednja je ena izmed pogostejših bolezni, ki jih zdravimo. Težko je verjeti, ampak trenutno je tu zima in s tem tudi višek sezone malarije, prehladov, pljučnic, poslabšanj astme in raznoraznih okužb sečil. Temperatura se čez dan zadržuje med prijetnimi 22 in 30 st. C, domačini pa, kot se seveda spodobi za zimski čas, naokoli hodijo v bundah. Še kar ne moremo verjeti, kako jim uspe, ko se mi tudi v majici brez rokavov in kratkih hlačah kuhamo.
|
»Bistvo je očem skrito. Kdor želi videti, mora gledati s srcem.« izvemo v dobro znani zgodbi o Malem princu. Pri oblikovanju loga oz. simbola naše odprave smo se trudili gledati s srcem- z ljubeznijo do medicine in spoštovanja do prebivalcev in kulture tuje dežele Kenije v katero se odpravljamo. Barve našega logotipa izhajajo iz kenijske zastave; to so: črna, rdeča, zelena in bela. Zanimivo je dejstvo, da v afriški kulturi barve nosijo značilne pomene. Med drugim naj bi črna predstavljala moč, smrt in skrivnostnost, zelena pa bolj njeno nasprotje, tj. življenje, rast, zdravje in medicino. Rdeča je v Afriki barva energičnosti, urgence, pa tudi nevarnosti, medtem ko je bela barva luči, čistosti in upanja (1). |
Glavno linijo našega logotipa sestavlja vzorec, ki izpolnjuje tudi našo šesterokrako zvezdo. V splošnem so raznoliki in raznobarvni geometrijski vzorci in simboli zelo razširjeni v Afriki, prav vsako pleme naj bi imelo svoj točno določen reprezentativni vzorec. Sicer pa ti simboli večinoma izhajajo iz narave in vsakdanjega življenja ter predstavljajo npr. sence rastlinja ali značilne vzorce živalske kože (2).
Šesterokrako zvezdo smo izbrali zato, ker predstavlja ti. zvezdo življenja (ang. Star of life), ki je običajno sicer modre barve in je skupaj z Asklepijevim simbolom (okrog palice ovita kača) mednarodni medicinski simbol (3).
Majiwa 2019 je uradno ime naše humanitarno medicinske odprave, izhaja pa iz imena vasi na zahodu Kenije, kamor se odpravljamo, in leta, ko se bomo v Majiwi trudili ne le gledati, ampak tudi delati s srcem za tamkajšnje prebivalce.
Spletni viri:
1. https://africanartsymbolism.weebly.com/color-meanings.html
2. https://www.contemporary-african-art.com/african-patterns.html
3. https://en.wikipedia.org/wiki/Star_of_Life
Šesterokrako zvezdo smo izbrali zato, ker predstavlja ti. zvezdo življenja (ang. Star of life), ki je običajno sicer modre barve in je skupaj z Asklepijevim simbolom (okrog palice ovita kača) mednarodni medicinski simbol (3).
Majiwa 2019 je uradno ime naše humanitarno medicinske odprave, izhaja pa iz imena vasi na zahodu Kenije, kamor se odpravljamo, in leta, ko se bomo v Majiwi trudili ne le gledati, ampak tudi delati s srcem za tamkajšnje prebivalce.
Spletni viri:
1. https://africanartsymbolism.weebly.com/color-meanings.html
2. https://www.contemporary-african-art.com/african-patterns.html
3. https://en.wikipedia.org/wiki/Star_of_Life